Svetovno prvenstvo IronMan70.3, Clearwater, Florida, ZDA
in TKLjevc Miha Brodnjak

Tekmovanje je za nami. Vsi tekmovalci smo se že vrnili domov v Slovenijo. Sedaj je čas za počitek po dolgi sezoni in razmišljanja o tekmovanju ter seveda o ciljih za naslednjo sezono. Po pogovoru z ostalimi našimi triatlonci, smo vsi zelo zadovoljni z doseženimi rezultati.

Pred odhodom v ZDA sem naredil še nekaj težjih treningov, kjer sem predvsem pilil formo za moje, do sedaj največje tekmovanje. Zadnji treningi so pokazali, da sem bolje pripravljen, kot sem bil na kvalifikacijah v St. Poeltnu (AUT). Predvsem sem želel izboljšati tek in to mi je s pomočjo tekaških treningov, ki sem jih delal skupaj z Morijem in kasneje z Harnoldom tudi uspelo. Želja je bil tek pod eno uro in pol. Veliko časa sem posvetil tudi vožnji kolesa. Ker je proga na Floridi ravninska in precej vetrovna sem poskušal tudi v tem delu triatlona narediti napredek, tako sem komaj čakal 10. november in start.

Že ob prihodu v Clearwater osem dni pred tekmovanjem, je bilo vse v znamenju IRONMAN-a 70.3. Iz dneva v dan se je čutila večja napetost, tudi vsak dan je bila večja gneča. Zadnja dva dneva pred tekmovanjem, pa smo triatlonci popolnoma okupirali Clearwater in okolico. Zame so bili zadnji dnevi pred tekmovanjem zelo stresni. Že pred odhodom v ZDA sem imel tehnične težave s kolesom, ki jih tudi tam nisem uspel rešiti. Kljub temu so mi uradni serviserji usposobili kolo, tako da sem lahko vozil brez večjih težav. Zadnje dneve pred tekmovanjem, pa sem imel še bolečine v vratu. Tukaj ne morem mimo zahvale Nadi Kozjek, ki mi je z masažami omogočila, da sem sploh lahko šel na start.

Kot je običaj na vseh IRONMAN-ih moramo tekmovalci namestiti svojo opremo v menjalni prostor, že dan pred tekmovanjem. Ker je start vedno ob 7. uri zjutraj po lokalnem času, smo morali na dan tekmovanje vstati že precej zgodaj. Vstal sem ob 5. uri, pojedel obrok, ki sem si ga seveda pripravil že dan prej, napolnil bidone s pijačo in se odpravil do menjalnega prostora. Tam sem si lahko še enkrat pregledal kolo, če je vse v redu. Namestil bidone s pijačo in po kolesu nalepil energijske gele, nato sem se vrnil nazaj v motel in čakal na start. Nervoza je bila tedaj na višku. Malo pred 7. uro sem se vrnil nazaj na start in čakal na 7:45, ko smo imeli start v moji kategoriji. Pred startom je bilo prijetno poklepetati z Janežičem in Cokanom, ki sta bila v isti kategoriji kot jaz. Zaželeli smo si srečo in se postavili na startno črto, ki je bila na plaži tako, da smo se morali najprej pognati v vodo. Seveda je bil začetek, kot vedno, boj za čim boljšo pozicijo na plavanju, saj je pomembno, da prideš čim bolj v ospredje in se s tem izogneš gneči na plavanju.

Najprej  so se v vodo podale ženske profesionalke. Njim so sledili moški profesionalci in nato vse ostale kategorije v pet minutnem razmaku. Po solidni menjavi sem šel na kolo. Že po nekaj minutah sem videl, kako hitra proga je tukaj. V prvi tretjini kolesa je proga nekoliko ožja, zato smo imeli tekmovalci kar nekaj težav z gnečo. Cesta se nato razširi in tako so tudi hitrosti precej večje. V tem drugem delu smo imeli tudi ugoden veter v hrbet. Počutje na kolesu je bilo super. Vedel sem, da sem dobro treniral, a sem vseeno presenečen nad svojo vožnjo. Zadnjih 25 km smo ponovno vozili proti vetru in ta del sem tudi najbolje odpeljal. Bolj, ko sem se bližal 90 km, bolje mi je šlo. Zato sem z optimizmom čakal na tekaški del. Druga menjava je bila malo daljša, saj sem šel vmes še na WC. Ko pričnem teči, mi Urška pove, da sem med deset v kategoriji. Tedaj sem se kar pognal v teh 21,1 km. Po 2 km, na prvem klancu se je začela bolečina v vratu stopnjevati. Kljub bolečinam tečem svoj tempo. Konec prvega kroga pogledam na uro in vidim, da sem polovico 21,1 km dolgega teka odtekel po planu in sicer pod 45 min. Poskusil sem držat ta tempo še v drugem krogu. Bolečina v vratu se je še samo stopnjevala in začel me je boleti ves hrbet. Bil sem že tako blizu cilja, da sem zdržal v solidnem tempu do konca.

Ko sem  prečkal ciljno črto, ves od sreče in izmučenosti padem po tleh. Čez par minut se zavedam, da sem verjetno šel svojo najboljšo tekmo. Sledilo je seveda veselje. Počasi smo vsi Slovenci, vsak po svojih najboljših močeh prihajali v cilj. Največji osmoljenka tekmovanja je Nataša Nakrst, ki je zgrešila zmago za par sekund, zaradi nesporazuma z organizatorji. Škoda, a za nas je Nataša zmagovalka. Čestitke Nataša in seveda vsem ostalim našim.

Na koncu še zahvala Urški in Katji, ki sta skrbeli zame pred, med in po tekmi ter bile tudi najglasnejši navijačici. Zahvala vsem sponzorjem, ki so mi omogočili tekmovanje, članom TK Ljubljana, Aldotu Inotu Ilešiču za najhitrejše feltne, mojim domačim ter Vrabičevim. Ponovno se zahvaljujem Nadi za trud, ki ga je vložila.