Mark Alexander pojasnjuje, kako svoje olimpijsko moštvo ohranja v vrhunski formi

Kot fizioterapevt avstralskega triatlonskega olimpijskega moštva opažam, da so si poškodbe vrhunskih in ljubiteljskih triatloncev zaradi prepogostega obremenjevanja določenih tkiv precej podobne. Če naj bi avstralsko moštvo na najpomembnejši dan v letošnjem avgustu (OI 2004) nastopilo v vrhunski formi, si moram prizadevati, da bi se te poškodbe nehale pojavljati. Temelj naše strategije preprečevanja poškodb je predhoden temeljit pregled mišičja in okostja vsakega triatlonca.
Calaghan in Jarvis (1996) sta pri delu z vrhunskimi britanskimi kolesarji opozorila, da je natančen pregled vseh članov moštva pred začetkom dolgoročnejše priprave pomemben del strategije za oceno stanja pripravljenosti na treniranje. Pokazala sta, da strukturiran sistem lahko pripomore k zgodnji diagnozi in takojšnjemu zdravljenju, to pa kolesarju omogoči, da pripravljalno sezono začne nepoškodovan in zdrav (neposrednih dokazov, ki bi njuno trditev podpirali, pa resnici na ljubo, ni).
Kateri so torej glavni dejavniki pri snovanju postopkov temeljite vsestranske ocene stanja športnikov pred začetkom pripravljanja na novo sezono? Hershman govori o treh:

• športno-specifične zahteve
• športno-specifični dejavniki tveganja
• posameznikov mišično-skeletni sistem

Prepričan sem, da sta dva najpomembnejša dejavnika za triatlon

• biomehanika
• značilne poškodbe

Na voljo je veliko ločenih biomehaničnih analiz vseh treh športov, ki tvorijo triatlon, toda nobena specifično ne govori o biomehaniki triatlona ali poskuša odkriti in primerjati neskladja med njimi. Številne triatlonske poškodbe so opisane v literaturi in nekatere osvetljujem v tem članku.
Vsestransko oceno je najbolje narediti v prehodnem obdobju, tj. po koncu tekmovalne dobe in preden se začnemo pripravljati na naslednjo sezono. V tem času je obremenitev na treningu vedno manjša. Podobne ocene lahko naredimo tudi pred vsemi velikimi tekmami in se prepričamo, ali se tekmovalci vanje podajajo nepoškodovani. Tako smo februarja 2004, ko se je sezona končala, analizirali stanje najboljših avstralskih triatloncev in po tistem določili avstralsko moštvo za nastop na OI.
Najprej se z vsakim tekmovalcem pogovorimo in natančno zabeležimo zgodovino njegovih poškodb. S telesnim preskusom ocenimo ustrezne razpone gibov v sklepih in moč mišic ter kakršnekoli trenutne bolezni ali druge zdravstvene težave. Pri oceni si pomagamo z analizami video posnetkov plavanja, kolesarjenja in teka. Posnetke priskrbijo državni instituti za šport in/ali posamezni trenerji.
Namen teh testov je, da odkrijemo morebitne dejavnike, ki bi lahko privedli do poškodb. Najobičajnejši primeri so:

• nesimetričnost med desnim in levim delom telesa
• slabo gibljivi sklepi ali mišice
• šibke mišice ali ohlapnost sklepov
• kakršnekoli biomehanične napake

Če odkrijemo katere od teh dejavnikov, športniku predpišemo individualno ukrojen program raztezanja in vaj, s katerimi stanje spremeni na bolje in zmanjša nevarnost grozeče poškodbe.
Namen in koristi vsestranske ocene stanja so:

• osvetliti dejavnike, ki bi lahko privedli do poškodb
• odkriti dejavnike tveganja za nastanek poškodbe, tako da lahko z individualiziranimi posegi olajšamo ali odpravimo mišično-skeletne težave in tako zmanjšamo verjetnost, da bi se tekmovalec poškodoval;
• tekmovalce pregledati pred nastopi in se prepričati, da so nanje dobro pripravljeni in zdravi;
• ovrednotiti stanje trenutnih poškodb;
• ovrednotiti kakršenkoli primanjkljaj zaradi preteklih poškodb;
• oceniti mišično-skeletne  dejavnike, ki lahko vplivajo na dosežke;
• razdeliti individualizirane programe preprečevanja poškodb, ki temeljijo na analizi vsestranske ocene tekmovalčevega stanja.

Avstralsko triatlonsko moštvo smo tako ocenili pred svetovnim prvenstvom na Novi Zelandiji novembra 2003. Ugotovili smo dva glavna dejavnika, ki bi lahko vodila k poškodbam: togost prsnega dela hrbtenice in zakrčene upogibalke kolkov. Ta vzorec se med triatlonci pojavlja nenavadno pogosto.

Togost prsnega dela hrbtenice

Kolesarski trening je potencialni vzrok togosti prsnega dela hrbtenice triatloncev, in sicer zaradi položaja na kolesu. Če je drža hrbtenice na kolesu slaba, se lahko njen prsni del - ko se triatlonec utrudi -  premočno zgrbi. Če položaja hrbtenice na kolesu ne popravi in se njen srednji del pravilno ne raztegne, lahko prsna hrbtenica postane toga. Če zaradi tega tekmovalec zavzame slabšo aerodinamično držo, se seveda lahko poslabša dosežek.
Togost pripelje k številnim poškodbam, še posebej poškodbam ramen pri plavanju. Tudi plavalni dosežki se lahko poslabšajo zaradi zmanjšanega razpona gibanja v ramenih, s čimer se poslabša hidrodinamični položaj telesa v vodi in skrajša zavesljaj.
Avstralskim triatloncem smo predpisali dve vaji za zmanjšanje togosti prsne hrbtenice in preprečevanje poškodb:

• raztezanje leže na hrbtu v opori na švicarski žogi
• ležimo na tleh na hrbtu, pod prsno hrbtenico pa imamo v valj zvito brisačo.

Zakrčene upogibalke kolkov

Ta dejavnik tveganja poškodb smo prav tako odkrili pri večini članov avstralskega olimpijskega triatlonskega moštva. Težava izvira iz položaja na kolesu, ko so kolki pokrčeni. Z zakrčenimi upogibalkami kolkov so povezane poškodbe križa, upogibalk kolen, upogibalk kolkov in večina poškodb spodnjih udov, ki so posledica obrabe zaradi neštetokrat ponovljenih gibov. Da se ne bi razvil ta vzorec, je treba raztezati upogibalke kolkov in štiriglave stegenske mišice. Te mišične skupine je treba raztezati vsak dan, pred treningom in po njem (še posebej po kolesarjenju). Razteg naj traja po 30 sekund, ne sme pa biti nobenega poskakovanja – napetost naj nastaja postopno in ne sme seči do praga bolečine.

Biomehanika

Zadnji vidik preverjanja stanja mišično-skeletnega sistema triatlonca je ocenjevanje njegove biomehanike s pomočjo video posnetkov. Učinkovita in biomehanično pravilno usmerjena tek in kolesarjenje sta bistveno pomembna za dobro nastopanje in preprečevanje večine poškodb spodnjih udov. Ko tečemo in kolesarimo, se morajo noge gibati samo gor in dol kot bati dobro utečenega stroja. Če se redno pojavljajo stranska gibanja, slej ko prej vzniknejo tudi poškodbe.
Večini triatloncev koristi vizualna ocena njihovega gibanja, ki jo lahko opravi športni fizioterapevt ali usposobljen atletski oz. triatlonski trener. To je začetek, od koder začnemo razvijati primerne vaje in strategije za izboljšanje tehnike in popravke kakršnihkoli biomehaničnih pomanjkljivosti.

Vrhunski dosežek, 2004-2