16. etapa: Rolanje od Plesnika do Rjavčeve jame
Ko pridemo do Plesnika v logarski dolini na menjalno točko, nam odleže. Spet srečamo Tomaževega očeta, ki je zadovoljen enako kot mi sami, da nam je uspelo premagati gore. Pa čeprav smo bili sredi tekmovanja že v krizi. Zahvala gre tudi njemu, da nam je bil opora v trenutkih, ko smo bili z mislimi tam, kjer ne smeš biti: pri odstopu.

Čeprav smo se že videli na cilju, je bilo potrebno na rolanju biti zelo pazljiv. Vsi smo vedeli, da ima Miranda težave z rolanjem. Ampak takšne težave pa nismo pričakovali. V slogu ekipnega duha smo takoj odreagirali in se postavili v naslednjo formacijo: Miranda na sredi v vsaki roki drži palice, Tomaž jo potiska od zadaj, Matej nosi odvečno prtljago, sam pazim, da Miranda drži ravnotežje. Ker plavamo levo desno po celotni polovici cestišča, je tu spet Tomažev oče, ki vozi za nami kot spremljevalno vozilo in nas varuje pred morebitnimi nerodnimi srečanji z mimo vozečimi. Po pol ure muk (predvsem za Mirando) pridemo do Rjavčeve jame. Miranda ima v stopalih tako močne krče, da ji tečejo debele solze po obrazu, ko sezuva rolerje.

Rjavčeva jama
Že smo na poti navzgor do vhoda v jamo. Tam dobimo načrt jame in točko, ki jo moramo doseči v jami. Nato strmo navzdol po jami, v temo, vlaga, prah, ... Gremo v prvi rov - napaka. Spet strnemo glave - še nižje v jamo - vidimo rov - splazimo se not - dosežemo štampiljko - odhitimo ven - opravljeno.

17. etapa - absail nasproti Igle
Na poti do naslednje točke, ki je bila absail celih 80 m srečamo moje starše, nato pa še Uroša, Nino, Sabino, Tanjo in Niko. Vsi nas spodbujajo - zdi se mi da nas nese proti cilju. Pridemo do stene - gledam, kje se moram spustiti - nakar mi oče pokaže točko visoko nad tlemi. Postanem nervozen - že od spodaj izgleda nemogoče, kaj bo šele od zgoraj. Pripravimo pas, gri-gri in gremo gor. Slovenska vojska je deloma spustila absail (pribitek 20 min na osebo, ki se ne spusti), zato je to naša priložnost da nadoknadimo čas. Vsi gremo gor! Pridemo na štant - gledam navzdol - globoko - nastavim gri gri in se nagnem nazaj - na začetku je občutek malo slabši, nato postaja zabavno - obtolčem obe koleni in goleni in le zadanem ob tla. Takoj spijem en UNION, da se malo umirim. Takoj za tem so na tleh že vsi ostali, ki so dajali občutek, da jih ta absail ni toliko čustveno izčrpal kot mene. A nič ne de - imamo še namreč le 2 km rolanja, nato pa skoraj 45 km kolesarjenja in ker sem poln adrenalina bomo leteli do cilja.