18. etapa: s kolesi iz Luč do Mozirja in do cilja v Velenju
Prirolamo do Luč, kjer je manjava na kolesa. Hrvati so še vedno za nami. Odločimo se, da gremo na polno, kolikor nam je pač ostalo moči. Pijače imamo še dovolj. Tudi nekaj gelov. Po nekaj kilometrih se zmenimo, da grem naprej, vsi ostali pa v zavetrju za mano. Na nekaterih odsekih vozimo preko 40 km/h, prehitevamo turistične kolesarje in do Mozirja imamo povprečno hitrost 32 km/h. Vročina, dehidracija, vse že na meji slabosti. Samo še preko Mostnarja in Florjana do Velenja. Po 15 minutah smo na vrhu hriba. Samo še navzdol in v cilju smo. In naslednji problem: 5 km pred ciljem mi spusti zračnica na zadnji gumi - sranje! Odločim se, da bom vozil s prazno do cilja, pa če pridem s pravokotnim kolesom v cilj. Samo da mi ne sname gume iz felgne. Vozimo 20 km/h, zadnji kilometri se vlečejo, bližamo se TE Šoštanj, samo še skozi krožišče, levo pod viaduktom, vidimo cilj. Olajšanje! Uspelo nam je to, kar uspe redko kateri ekipi, ki se prvič pojavi na štartu večdnevnega Adventure Race-a. Presegli smo svoja pričakovanja in tudi pričakovanja drugih. CILJ. Veselje, evforija, zadovoljstvo, navijači, starši, pogovor z organizatorji, pivo, senca, sprostitev. Vse se dogaja prehitro za naše "skurjene" možgane.

Po enournem sedenju v senci in srkanju hladnega piva opazimo, da se kosti od gležnjev sploh ne vidi več. Noge postajajo vse bolj zatečene in težke. Po dveh urah še komaj hodimo, pa je treba še vse spakirati. Do razglasitve nam uspe v grobem vse pospraviti, počakamo na razglasitev in večerjo, spijemo še nekaj piv, nato pa se nam začnejo oči že same zapirati.

BILO JE NORO IN NEPOZABNO IN KOMAJ ČAKAMO NA NASLEDNJE TEKMOVANJE