2007 Velenjska Mestna Avantura
Kako sta člana ekipe PuSSyRiders doživljala tekmovanje
"Jebemti!!! A ti hribi tudi obstajajo v Velenju?" Tako nekako se je začela tekma za mene. Nikdar prej še nisem bil v teh koncih Velenja. Zaradi splošnega mnenja, da je bila lanskoletna tekma prelahka se je namreč organizator za letošnjo tekmo še posebej potrudil. Poiskal hribe, doline, jame in soteske. Svoje je dodalo tudi vreme. Vročina! Dehidracija!

Vse skupaj se je sicer začelo z ogledom karte in sistematično pripravo opreme:
Na kolesu potrebujeva: obvezno opremo, vse za absail, 3 powerbare, 2 gela.
Za rolanje in tek potrebujeva: čelado, tekaške čevlje, rolerje že imava na nogah.
Kaj pa plavanje? vprašam Mateja. Bova plavala v kopalkah. Neeee! Dejma kar v tekaških hlačah in se potem za kolo preoblečema.

Vse je pripravljeno. Sledi samo še štart.
V centru mesta je štart. Kilometer ali dva rolanja. To je na izi.

Ampak rolanju sledi tek. Hm. Ali se temu še reče tek? Se sprašujem, medtem ko grizeva kolena v prvi hrib. Ajde počasi prihajama na delovno temperaturo, medtem ko se odločiva iz planinske poti odrinitt naravnost proti vrhu hriba (Dobrač 692m). Kul. Prvo kontrolo "pobereva" brez problemov. Sledi spust in nato nazaj v hrib na 937m. Vmes je prišla še manjša napaka. Za 50 višinskih metrov sva se dvignala na napačen hrib. Kar naju je seveda stalo par minut in kar nekaj energije. Dobro. Šibava naprej. Proti naslednjemu KTju (kontrolna točka), ki je več kot 400 višinskih metrov pod nama. Naravnost čez travnike, mimo hiš, čez polja. Čez strmino. Čutim stegna kako pečejo od nabijanja pri teku navzdol. Dokler ne bodo začela kolena bolet je vse kul. Pri naslednjem KTju spet zgubiva par minut zaradi orientacijske napake. Očitno potrebujem en kratek ponovitveni tečaj orientacije. Zaradi osnovnošolskih orientacijskih napak sva izgubila že približno 30 minut. Jezen na sam sebe... Šele na polovici. Pa že čutim posledice teka. Čaka naju vzpon na Velenjski grad (200 stopnic), ter nato še vzpon na 528m Sv. Jakob. Ostanem brez pijače. Joj. Ura je 12, vročina okkoli 30 stopinj, čeprav se mi zdi da je vsaj 40. Huh. Tole bo jeba. Brez vode. Do menjave pa še vsaj 6km teka. Po soncu! Na srečo dobiva malo vode na KTju in zdereva do menjave.

Končno osvežitev! Hladna voda in plavanje. IN KRČI. Obstal sem v žabici. Krč me je zagrabil v obe nogi hkrati... Na srečo je kmalu popustil in 500m plavanje je bilo za mano. Ponovno menjava.

Tokrat na kolo. In v hrib. S kolesom sma se dvignila na 800m visoko Graško goro. Seveda je bilo vmes tudi nekaj spustov. Kar je pomenilo le še dodatno nabiranje višinskih metrov. Za popestritev kolesarjenja je bilo na vmesnih točkah še soteskanje in plazenje po jami. Soteskanje je bilo sicer bolj hoja po potoku, po spolzkih skala v spd čevljih in tekmovanje komu se bo prej zvil gleženj kot pa soteskanje v pravem pomenu besede. Ampak vseeno moram priznat, da mi je dalo neko dodatno energijo. Morda zato ker sem se malo ohladil in umiril utrip. Sledil je vzpon in spust... ter sodelovanje z ekipo 7. Sanja in Mateja. Hvala! Pokazale sta nama definitivno najhitrejšo pot nazaj na vrh hriba. Dodaten KT pod Graško goro pa je bil skrit v manjši 50m dolgi jami, kjer je prehod širok le nekaj deset centimetrov. Sreča je bilo potrebno le nekaj metrov v jamo. Sicer sma izgubila čip. Ampak z veseljem sma se vračala nazaj v mesto. Končno konec hribov. Po 2km rolanja naju je čakalo le še 5 km veslanja. Ki ga seveda ne obvladava. Kljub manjšim težavam pri veslanju pa sva vsaj nasmejala tiste na obali in končala tekmo na 5. mestu. Kar pa niti približno nisva pričakovala.

Hvala vsem ki so naju spodbujali na tekmi, ter seveda Sanji in Mateji za pot.

lep pozdrav
Tomaž