Moram povedati, da sem se pred tekmo počutil dobro. Zadnji treningi pred tekmo, ki sem jih opravil  v Arizoni so tudi potekali po načrtu, tako da sem tekmo pričakal brez večjih pretresov. Sem pa spremljal vremensko napoved, ki je že nekaj dni pred tekmo napovedovala močan veter s sunki do 60 km/h, kar se je potem žal tudi zgodilo. Dva dneva pred tekmo nekako normalen veter, dan po tekmi vse normalno, le na dan tekme je veter pokazal svojo moč ob nepravem času.

Plavanje samo je potekalo v umetnem jezeru. Moj čas res ni bil najhitrejši, ampak plaval sem v skupini z Bekejem in Lovatom, tako da sem po nekaj neuspelih poizkusih, da bi odplaval naprej, drugo polovico lepo odplaval v skupini z malo manj napora in z namenom varčevati z močmi.

Na kolesu samem sem začel po načrtih, z manjšo nevšečnostjo nekje na 5 km, kjer sem moral zaradi neprevidnega voznika avtomobila zapeljati s ceste, ker je le-ta zapeljal na tekmovalno traso. Vozili smo trikrat v smeri proti severu ter po isti trasi nazaj. V smeri tja z vetrom nekako v hrbet in s strani in rahlim vzpenjanjem, nazaj pasji veter v prsi in malo s strani. Vsak krog pa je bil veter močnejši.

pogled na menjalni prostor

štart

Prepričan sem, da so vsaj ta dan imeli prednost višji in težji tekmovalci, ki so sposobni vrteti z večjo močjo in ne toliko na frekvenco, saj sem z vetrom v hrbet pridobival mesta, z vetrom v prsi nazaj v smeri menjave pa mesta izgubljal. Na 150 km sem imel povprečno hitrost še vedno preko 38km/h, v zadnjih 30 km pa sem večinoma vozil med 25- 30 km/h in je le ta padla pod 37 km/h. Tako sem na tek prišel z zelo "sesutimi" nogami kot še nikoli, kljub temu da sem pri vnosu kalorij, tekočine in elektrolitov pazil kot še nikoli. Tek je bil potem le še boj, da tekmo oddelam, saj bi rabil imet kapo pribito z žebljem, tako je »vleklo«. Veter je bil tako močan, da ti je lahko noge enostavno prekrižalo, tam kjer pa je pihalo naravnost v prsi, si pa mislil da te nekdo drži nazaj.

Nisem zadovoljen, daleč od tega, pa da bi bil razočaran, saj tako hitro v sezoni nisem bil nikoli v formi in tudi letos še nisem v pravi formi. Manjkalo mi je še kar nekaj kilometrov za vrhunsko predstavo na takšni tekmi, je pa res, da sem vseeno pričakoval malo boljše razmere in pa da bom na tek prišel z »boljšimi« nogami.

O razmerah na sami progi pa najbolj priča naslednja zgodba

Ford Ironman Arizona Age Group Wrap-Up

It started sometime around noon with an unfortunate athlete serving out his three-minute penalty in a tent set up on the bike course.

The official timer said, "Okay! Only ten seconds left! Ready? … four… three… two… one… Go!"

Nothing.

"Okay, go!"

Zip.

"Hey! You can go now! Penalty's over!"

Nada. Couldn't get the guy to leave. About twenty minutes later another athlete came into the tent. The timer looked at his bib, then looked again. "Uh…you don't have a penalty."

"Whatever," the athlete replied. "I'm going to serve one anyway."

Point is, chillin' in the gentle calm of the Sin Bin was preferable to hanging it all out on the bike course itself, which at times on Sunday looked like a cross between "Twister" and "Sahara."

After a day or two of howling winds and a freakish desert downpour, race day started out with relative serenity: beautiful clear skies, an easy breeze ruffling the lake, a flawless start to the swim…the whole picture-postcardy Kodak moment.

And then something went horribly wrong.

Okay, not horribly, exactly. It was just wind. But wind in the desert isn't like wind on a tropical island. Wind on an island blows air. Wind in the desert blows sand. Island wind pushes your bike around. Desert wind takes the paint off. And at the triple-loop Ironman Arizona there's the additional treat of knowing that, no matter how bad it was on the first loop, you can look forward to it getting even worse.

Twice.

Hey, don't look at me. This is the life you chose.

Ljubljana 25. april 07

TriZdrav
Erih Pečnik