Seveda ni slo nič kot pričakovano!

Na poziv Mitje Morija, ki je povedal en teden prej, da se je še možno prijaviti na Zimsko avanturo, sva se prijavila manj kot en teden pred tekmo, in zadnji teden laufala po Ljubljani in zbirala (čudno opremo (avtomobilska zračnica? mačje oko? prusiki? astrofolija? Zakaj to rabiva in kje se to sploh kupi?).

Zjutraj pred tekmo z muko napokava 2x MTB, sanke, zračnico in vso ostalo opremo v Peugeot 206 (še dobro, da je tek na smučeh odpadel, ker smučk ne bi zbasala notri!) in se odpraviva v Logarsko.

Prideva pozno, potem pa se še registracija zavleče, na koncu nama ostane ravno toliko časa, da sestaviva kolesi in se preoblečeva, pa je ze štart.

Na začetku nama ni jasno, kaj so to kontrolne točke, in kaj izbirne točke, in kako naj bi se tega človek lotil, za novince pa tudi ni kaj dosti povedano. Nimava časa pogledati karte, Logarska dolina je nama tuja, pa se zmeniva, da bova pač sproti pogledala za vsako naslednjo točko, greva na izi, pa bova že skoz prišla.

Na štartu se naredita dve skupini, večina se zapodi do blizje točke, midva pa se zmeniva da greva do bolj oddaljene, da se ogrejeva. Takoj po štartu se začneva na glas sama sebi smejati, namreč zapodila sva se za nekimi fanti, ki so tekli teempoo! Kot, da bi vedli kje so točke, ne naredijo koraka več, kot je potrebno. Midva greva v izi za njimi, vseeno prideva do menjave kot 5ti par od vseh. S kolesi do Planinskega doma, tam se pa ustaviva, da sploh pogledava karto kam naprej. Kao, da se gre po cesti? Tečeva po cesti naprej proti slapu Rinka, včasih se ustaviva in gledava karto. Mimo naju se zapodi naslednja ekipa, ki zavije proti električnim drogom. Takrat nama približno kapne, da je za vsako točko kodirano, kje približno naj bi se nahajala. Na poti do slapu naju ujame naslednja skupina, čudno naju gledajo, ko zatavava nekam desno, oni gredo vsi levo. Po pregledu karte se odločiva, da imajo prej oni prav kot midva, greva torej za njimi. :) Do slapa Rinke gre vse v redu.
A potem se začne led! Pozna se najina slaba pripravljenost, sva v Mizunotkah, brez palic, dereze nosiva sicer sabo, pa se odločiva, da bo morda vseeno bolje brez, saj je bil led tanek, ostalo pa kamni. Počasi in previdno se torej vzpenjava, bil je velik suffer, nama je ful drselo, ostali pa z palcami in gojzerji lahkotno švigajo mimo. Potem se počasi začne poznati najin režim treningov v zadnjih mesecih: parkrat tedensko po 30min teka pred večerjo. Pohodnjiške izkušnje v zadnjih letih: parkrat letno na Šmarno goro.

Preprosto: mene zmanjka. Bolijo me meča in rit, za vzpone nisem grajena. Mitja se žrtvuje in hodi počasi za mano, najbrž z pulzom 90/min. :) Nasproti nama švigajo favoriti v teku z navezo. Komaj čakam, da prideva do vrha, dosti imam hribolazenja. Počaaasi prilezeva do vrha sedla, potem gre pa vse na bolje! Prvo prelep razgled! Potem pa tek navzdol! Po snegu gre super, jaz prav uživam, tokrat pa začne Mitja jambrati, da ne gre tolk hitro navzdol (razlika v razporeditvi kil in dolžini nog :)) Jaz se torej kotalim kot prava snežna kepa do prvega ledu, kjer po parih padcih pogruntava, da je najhitreje, da se pač drsava po podplatih navzdol, in bremzava z rokami po bližnjih kamnih. Juhu! To je bilo prav luštno, le ko se začne spet zaledeneli kamniti del do slapu se nama ustavi, in prav počaaasi in previdno se spuščava navzdol, vsak parkrat fajn useka, pa je. Žal se tam ne konča, ker sledi tek po zaledeneli cesti do Doma planincev. Jaz mam ledu poln kufer, prečkava Savinjo in se napotiva do naslednje izbirne točke. Na nalogi presenečenja opraviva z grajenjem kope, nakar ubereva pot čez gozd do naslednje točke, kjer strelava medveda. Mitja strela s fračo, a vsakič gre žoga ali predaleč ali pa medvedu med noge. Takle mamo. Zdaj pa se po tretjo izbirno točko. Tavava po gozdu, isčeva pot, ko jo končno najdeva, se zagoniva v klanec, ki postaja vedno bolj strm. Hmm. Prideva do mesta, kjer je edina možnost naprej prečkanje zaledenelega slapu, kjer se odločiva, da to pa ze ne more biti tukaj, očitno sva zatavala. Spustiva se torej nazaj v dolino, kjer srečava dve skupini. Pravijo, da je točka sigurno na vrhu.

Super. Obrneva se torej, in greva nazaj gor. Prečkava tisti zaledeneli slap (le kaj je organizator mislil? Lawsuit waiting to happen) in hodiva proti jami, kjer pravijo, da je točka (kako vsi vedo, da je stvar v jami?) Štemplava se, sledi počasen spust (nekdo ni dovolj jedel, in je siten!), potem pa spet zatavava v gozdu. Namesto da bi tekla po poti do Doma planincev, probava (bližnjico skozi gozd - seveda se zadeva slabo obnese). Iz gozda pokukava nekje pod Domom, tečeva navkreber do koles, kjer naju čaka pregled obvezne opreme. Na kolesi za par km po cesti do smučišča (žal nama je, da sva sploh pripeljala MTBja, lahko bi prišla z skiroji ali ponijem, pa bi isto dobro opravila (kolesarski del). Sankanje nama gre obupno. Led nama tako drsi v supergicah, da sploh ne moreva do starta sredi sankališča! Počakati morava, da si Mitja nadane Yak-trax, da lahko gre vsaj en po ledu do starta, jaz pa poplezam v njegovih stopinjah. Takoj ko se vsedeva, se ze zadričava navzdol, bremzati se ne da, laufarce prevec drsijo. Kriza. Vsaj 15min sva potrebovala, da sva odsankala. Najbolj bedna etapa. Naprej s kolesi do Mitnice. Tokrat si na kolesu vzamem čas, da pogledam, kje sta naslednji točki. Ena na mostu in ena ob vodi. Tečeva do mostu, točka je takoj tam. Potem ne veva, na katerem bregu je naslednja točka. Odločiva se za levi breg, in tečeva po pašnikih skozi kravjeke. Zagledava točko, seveda na drugem bregu. Most je daleč zadaj v nasprotni smeri. Odločiva se, da zabredeva. Sezujeva copate, in v vodo. Sploh ni mrzla. Copate gor, pa greva po točko. Tam se en iz druge ekipe sam štemplja, medtem ko ga partnerica čaka pri kolesih. OK? Zakaj se midva nisva tega spomnila? Bi bila jaz tolk bolj spočita :) Sledi spust z zračnico. Tokrat neseva zračnico krepko nad štart, da se ne bova spet ubijala prečkat ledu in se spustiva kakih 10m nad štartom in probava zaviti vanj. Zavijati se ne da! Uspe nama sicer skozi štartna vratca, potem pa direkt podreva penasto gobico, ki predstavlja druga vratca :) Ups. Kazenska ponovitev! Jaz nesem gobico, Mitja zračnico, in se vreva nazaj do zgrešenih vratc. Tole sankanje ni za naju. Sledi zadnja naloga presenečenja, neko premetavanje treh lesenih kolobarjev po 'čudeznem gozdu'. Š e to, tek do finisa, pa konec!

Prva avantura torej zaključena. Manj kolesarjenja kot pričakovano, nič teka na smuceh in veliko, veliko več pohodništva. Če bi vedela, da bova večino dneva gazila v klanec, me Mitja ne bi nikoli spravil na tekmo (brez predhodne nekajmesečne diete :)) Vsaj zmatrana nisva, očitno se leta treninga poznajo kljub trimesečni pavzi.

Najino doživljanje adventure tekem: FUL neke opreme. Tu sem mislila, da triatlon predstavlja višek pakiranja in transportiranja opreme, pa sem se motila. Če greva še kdaj na pustolovsko tekmo, bova globoko premislila opremo, in vzela čim manj, pa se večji avto bo potrebno priskrbeti.

Sicer pa organizacija pozitivno presenetila, za tako majhno tekmo s težkimi pogoji so bili učinkovito razporejeni, dobro so stvar izpeljali. Pohvale!

Kaj pa naprej? Naučit se gledat karte, začet spet bolj redno migat, pa mogoče poleti na Adventure race Slovenija.