Triatlonski Klub Ljubljana

Datum: marec 2007

Ime: Mitja
Priimek: Mori
Leto rojstva: 1974
Višina: 180
Teža: 78
Poreklo: Prevalje, Koroška
Trenutno biva: Ljubljana

Tvoja oprema
Kolo: Scott Speedsters, Limited
Copati: Zoot
Neopren: Orca
Dres: Zoot

Nekaj časa te ni bilo v triatlonu. Ali to pomeni, da se vračaš in če se, v kakšni meri?
Res sem se leta 2000 umaknil iz triatlona, deloma zaradi preutrujenosti, deloma pa zaradi tega, ker sem se moral odločiti: profesionalizem ali pa diploma in usmeritev v tehnične vode. Odločil sem se za slednje in moram reči, da mi ni žal. Sem se pa v zadnjem letu spet navdušil nad idejo, da se na nek način vrnem v triatlon. In sicer deloma kot član delovnega vodstva enega slovenskega kluba in seveda tudi kot tekmovalec. Zaradi zelo dobre ekipe, vzdušja in prijateljev sem se odločil za Triatlonski Klub Ljubljana, katerega član sem bil že davnega leta 1994. Kot rad rečem: »Triatlon mi je ostal še nekaj dolžan, prav tako pa sem jaz nekaj ostal dolžan triatlonu.«

Kaj si počel v tem času 5-ih let?
Poleg službe, ki je postala del mojega vsakdana, sem igral inline hokej, še večji izziv pa sem našel v windsurfingu. Oba ta športa me spremljata še danes in sta del priprav za triatlon. Če ne fizično, pa vsaj psihično.

Koliko časa posvetiš treningu?
Treningu bi želel posvetiti dosti več časa, a zaradi službe in drugih obveznosti mi uspe največ en trening na dan, pa še tega včasih izpustim zaradi prevelike utrujenosti. To pomeni čez teden 2 treninga plavanja, 2 – 3 treninge teka. Čez vikend pa kolo 2 krat, s tem da 1 krat poskusim narediti vezani trening. Opisal sem idealni teden.

Največji uspehi?
Dolgo časa nazaj je že to. Najlepši so bili v Sloveniji sigurno zmagi na državnem prvenstvu v kratkem triatlonu v Kočevju 1997 in v sprint triatlonu na Vogrščku leta 1999. Ter kar nekaj naslovov ekipnih državnih prvakov s Triatlonskim Klubom Energija in ne nazadnje leta 2005 spet ekipni državni naslov s Triatlonskim Klubom Ljubljana. Kar se tiče pa mednarodnih tekem mi pa najbolj v spominu ostaja študentsko svetovno prvenstvo v Kielu 1998, kjer sem dosegel 14. mesto. Na triatlonu Bardolino na Gardskem jezeru, ki je zelo močna tekma še danes, mi je uspelo 5. mesto, nekaj uvrstitev na ETU pokalih med 25, pa še nekaj stopničk na italijanskih pokalnih tekmah (Peschera, Gorica, Sistiana, ...).

Prehrana! Ji posvečaš posebno pozornost?
Zaradi prehrane (nepravilne) sem plačal davek že leta 2000, ko sem se nazadnje zaradi preutrujenosti umaknil iz triatlona. Zato danes preveč ne kompliciram s prehrano, čeprav bi mi kak kilogram manj zelo prav prišel. Nekako poskušam vsak dan zajtrkovati neko kombinacijo proteinov in hidratov. Nato pojesti močno malico/kosilo, zvečer pa se izogniti preobilnim obrokom. Samo to velikokrat ostaja samo teorija. Nekateri ne jejo po 19 uri, a postavljati si ostre meje ni vedno pametno. Moram pa paziti, da čez dan zadosti pijem v službi, ker v nasprotnem primeru je trening popoldne zelo težko opraviti.

Ali uživaš veliko športne prehrane in dodatkov?
Niti ne. In vsakemu tekmovalcu/rekreativcu, ki še ne uživa teh dodatkov bi svetoval, da poleg uravnotežene prehrane uživa le osnovne vitaminske dodatke. Ko pa količina/intenzivnost treningov postane višja, pa si zagotovi le mineralno-hidratni napitek za med treningom in beljakovinski napitek po težkem treningu. To po mojem mnenju zadosti potrebam zelo dobrega rekreativnega tekmovalca.

Imaš trenerja?
Trenerja trenutno nimam, sem jih pa imel že nekaj in moram priznati, da trener res odtehta veliko. Ampak le če komunikacija trener – tekmovalec poteka v obe smeri. To pomeni, da trener brezglavo ne vztraja pri določenem treningu, če vidi da je tekmovalec utrujen. In po drugi strani, da tekmovalec da čimveč podatkov, vtisov o svojem treningu, življenju, tekmovanjih, itd., na podlagi katerih lahko trener primerno ukrepa. Izkoristil bi priložnost in se zahvalil mojim dosedanjim trenerjem: Svetljan Vujasin (1993-1995), v ekipi Energija (1996-2000) pa sem imel v določenem trenutku kar tri: Oliver Mumalo (plavanje), Romeo Živko (tek), Brane Ugrenovič (kolo).

Najljubša disciplina?
Nikoli nisem imel najljubše discipline oz. je bila najljubša disciplina tista, pri kateri mi je trenutno najbolj šlo.

Najljubše tekmovanje oz. tekmovališče?
Ga nisem imel in ga nimam. Ko si v formi je vsako tekmovališče odlično. Najlepša tekma je bila pa evropsko prvenstvo, Velden 1998 in svetovno študentsko prvenstvo, Kiel, 1998.

Vzornik?
Poimensko vzornika nikoli nisem imel. Ampak nekdaj mi je prijateljev oče dejal: »V življenju vedno imej učitelja, ampak ko ga s svojimi dejanji presežeš, si poišči novega.« Tako, da se poskušam od vsakega izjemnega posameznika priučiti njegovih vrlin. In to se ponavadi začne z očetom in mamo.

Kdaj si začel s triatlonom in kdo te je navdušil?
S triatlonom sem začel leta 1994. Ko sem tekel po poti spominov okoli Ljubljane, me je ustavil atletski trener Svjetlan Vujasin, ki me je nato povabil k sodelovanju. Potem so se stvari začele odvijati zelo pozitivno in hitro. Po nekajletnem sodelovanju z njim, sem nato prišel v ekipo Energija, kjer sem preživel najlepše trenutke v triatlonu.

Kakšno je tvoje mnenje o triatlonu v Sloveniji?
Triatlon je na nivoju, ki si ga po svoje zasluži. Vse preveč je bilo in je še zmerom individualizma in prevečkrat se zgodi, da tisti ki lahko nekaj spremenijo ne pihajo v jadro z iste smeri. Ne vem ali ni interesa ali ne znamo? Sigurno pa je potrebno s skupnimi močmi »narediti« tekmovalca, ki bi imel vsaj možnost, da se udeleži Olimpijskih Iger. S tem bi triatlon takoj dobil medijsko podporo, zanimanje sponzorjev in s tem bi pridobili tudi rekreativci in ostali simpatizerji triatlona.

Kdo te finančno podpira?
Večji delež prispevam sam, potem so pa tu tudi opremljevalci, ki mi dajo »prijateljske« cene opreme, ki jo potrebujem za trening in tekmo. Sem pa bil ob lanski "tekmovalni" vrnitvi (Novigrad) deležen množične podpore prijateljev in družine (tako moralno kot finančno). Bil je hec, to je pomembno.

Ali poznaš formulo, s katero bi pritegnili čim večje število mladih, ki se bi začeli ukvarjati s triatlonom?
To je zelo kompleksno vprašanje. Če nimaš denarja, je težko narediti medijsko prepoznavnost, težko je narediti super mednarodno uspešnega atleta, ki pa je pogoj za vzor mlajšim generacijam. Imaš določen začaran krog. Določeni posamezniki, ki so strokovno zelo dobro podkovani so se odločili, da v okviru triatlonske zveze ne bodo več aktivni. Dodatno pa v slovenskem triatlonu vse bazira na delu po klubih, triatlonska zveza pa je v veliki meri samo podaljšek klubskih interesov. Če pa že nekateri mladi posamezniki zaidejo v triatlon, pa mislim da se bi bilo treba še bolj potruditi, da se jih v triatlonu tudi obdrži. Lep primer popularizacije triatlona je Hrvaška. Do vključno 1999 smo na Hrvaškem praviloma na vseh tekmah zmagovali izključno slovenski tekmovalci, danes pa je situacija zelo drugačna, oz. ob prisotnosti najboljših hrvaških triatloncev na naših tekmah celo obratna.

Tvoji načrti za prihodnost?
Naredim doktorat na Fakulteti za strojništvo, med tem pa se pripravm do te mere, da v letu 2007 »oddelam« 3 srednje triatlone (IronMan 70.3), tekmujem na tekmah slovenskega pokala (tam, kjer me bo klub potreboval) in se po jesenskem počitku pripravim za IronMan tekmovanje, kjer se potegujem za nastop na Havajih 2008, kjer nato tudi nastopim (seveda v age-group kategoriji), se poročim in imam familijo - dobri načrti, se vam ne zdi?

Misel za bralce spletne strani Triatlonskega Kluba Ljubljana?
»Najmočnejši ljudje niso vedno tisti, ki zmagajo, ampak tisti, ki ne obupajo ko zgubijo.«