Tole je moje peto poročilo o nastopu na ironmanski triatlonski tekmi. Na vseh dozdajšnjih, vseh po vrsti 'vaških ironmanih', ni pred mano štartal nihče iz naših krajev, no, tokrat sem zasledoval Arturja, ki je Moritzburg uspešno oddelal leta '12. In mi seveda dal par dobrih nasvetov.
Na Saško sva z Vando potovala že v četrtek, kajpak z avtom, tokrat prvič čudno praznim, saj sta obe dami (prva je kao še brusila zadnje ocene, druga je imela v nedeljo prvo plavalno tekmo v tujini) ostali doma. Dober ali slab foter - na nek način mi je to godilo. Prvič imam zmerom slabo vest, če mi družina na dan tekme utrujena postopa kje ob progi, drugič je bila to povsem nepričakovana priložnost za nek tak hecen izlet v dvoje (seveda upoštevaje, da je ljubimec najprej par dni živčen in siten, potem ga ves dan ni in končno ne more drugega kot čvekat o frdamani tekmi...). Da bi se ženske ravno trgale za tak vikend, ne vem, zato sem še bolj hvaležen.
PLAVANJE v umetnem jezeru okrog gradu Moritzburg. Grad so ene take saške Goričane, 12 kilometrov iz Dresdna, da so imeli kralji vikend na deželi. Sicer naselje zraven takole počitniško vzhodnonemško, edina malo bolj okrancljana stavba je Rathaus, ki pa je hecno drobna. Neoprenske obleke so nam k sreči dovolili (po fotkah vidim, da so jih 4 ure kasneje pustili tudi 'polovičkarjem') in ob 7h se nas je 110 samostojnih in 30 štafet ob zvoku topa pognalo v toplo in motno vodo. Zabavni so bili štirje prehodi pod dovoznimi potmi pred in za gradom, kjer se je trasa skrčila na vsega dva, tri metre, a smo se že pred prvo dovolj 'raztegnili'. Nekajkrat sem nasedel na plitvinah, smešno je postalo tik pred koncem, ko sem s še enim plavalcem hudo šprintal, se pri tem zapletel v usmerjevalne boje, ga dohitel in prehitel, potem pa me je on PEŠ prehitel nazaj, saj se je izkazalo, da šprintam po vodi tam do srede stegen... Čas 1:09 me je pravzaprav negativno presenetil, ker sem imel ves čas plavanja zelo dober občutek (za pod uro). Tu se je končala tudi življenjska pot moje ure: Sigma 14.11 je žalosten poskus, naj raje ostanejo pri odličnih kolesarskih merilcih. V menjalnem prostoru so nam (na sestanku večer prej se mi je to zdelo bizarna neumnost) med tekom postregli s toplim čajem, kar je bilo naravnost prima.
Za več: KLIKNITE TUKAJ