Tomi malo nad želeno mejo, a kljub temu ... odlično
Polmaraton Palmanova, 22. november '09
foto by Požek
V Palmanovi smo bili kar 4-je TKLjevci (Tomi Martinjak, Mitja Mori, Bojan Debenc in Matjaž Bajec). Dva sva bila zajčka (jaz in Bajec), druga dva pa sta odtekmovala. Osredotočil se bom predvsem na Tomija, ki sem mu v zadnjih mesecih svetoval in na nek način postal njegov trener. Čeprav sem bil zelo skeptičen, da želi nekdo, ki resneje teče nekaj mesecev, teči polovičko že pod 1:20, pa sedaj celo mislim, da bi mu moralo uspeti. In celo skoraj mu je. Tomi je za 21km porabil 1:20:35, za kar mu iskreno čestitam. 35 sekund pa je šlo v zadnjih 3 km, a nič ne de, saj mislim, da je v tem trenutku to Tomijev maksimum.
Preberite kaj pravi Tomi: ''NA VSEH ŠTIRIH ALI POL MARATON PALMANOVA" ...
GALERIJA SLIK in REZULTATI in KAKO sva TEKLA po GARMINU
NA VSEH ŠTIRIH ALI POL MARATON PALMANOVA 22.11.09
foto by Katarina
Zakaj na vseh štirih? No lepo od začetka; Na Ljubljanskem maratonu mi zaradi krča ni uspelo dati svojega maksimuma in v cilju nisem bil popolnoma izčrpan in zaradi tega zelo slabe volje, saj nisem dosegel svoje trenutne meje. No že na začetku lahko povem, da sem tokrat prišel do svoje meje in spoznal, koliko mi telo s tem treningom, to prehrano, v tem trenutku dovoljuje. In ko napol ležiš v cilju na vseh štirih, popolnoma izčrpan in presrečen da si na vseh štirih za črto, ki označuje cilj in ne pred njo. To stanje bi verjetno opisal kakšen budist kot stanje katarze, popolne sreče in brezčasnosti. Ko ti znanci segajo v roke in vljudnostno kramljaš z njimi, pa čeprav te res zanima kako jim je šlo in vse ostalo, si v resnici v drugem svetu, bolje rečeno v drugi dimenziji, lebdiš nad vsem in imaš občutek kot bi zmagal na tekmi, čeprav te telo počasi začenja opominjati, predvsem ko se želiš prestaviti v počasni hoji proti avtu, da si ravnokar odtekel 21km, dihanje se umiri in po telesu začutiš vse endorfine in kemijo telesa, ki ti v začetku lajša bolečine in zaradi česa imaš občutek da letiš.. no vsaj z mislimi, kajti že bežen pogled navzdol v noge, ti izda, da se premikaš zelo počasi in še to s korakom, ki ni čisto naraven. Mitja me je celo po koncu maratona vprašal če sem bil kaj pri pregledu za gležnje, da mi nekam uhajajo ven.. ja pa ne samo gležnji, verjetno so bile moje noge po maratonu podobne bolj kravjim, kot mojim. No in če se vrnem na začetek. Najprej se iz srca zahvaljujem Mitju, ki je zame legenda, saj ne samo da sva trenirala skupaj in me pripravlja že od samega začetka, ampak predvsem zaradi njegove človeško-osebnostne velikosti, dobrosrčnosti, pripravljenosti pomagati, razdajanju in spodbude, ko mi je bilo najtežje in še bi lahko pisal presežnike o njem in ne nazadnje, ker je bil moj »zajček« na tekmi in mi nosil vodo, dajal napotke, držal ritem (bolje kot uradni zajček!!!, ki je potem kar držal Mitjev ritem!!!) in se mi je prikazoval še celo noč po maratonu, kako se mi preko rame dere, dajmo zdaj, zdej je pomembno, zdaj je odločilno, zdaj gre zares, stisni, stisni, stisni še malo… in malo v hecu razmišljam kako je bil lahko vsak ovinek tisti ta pomemben in odločilen hehehe no v glavnem vse je šlo kot podmazano vse do 18km, kjer sem doživel rahel kolaps in nikakor nisem mogel normalno dihati in zato med 18im in 19im km upočasnil na tempo 4.05, prej sva imela tempo c.c 3.45/km, to je bil milo rečeno peklenski kilometer, v mojih nogah nevihta, kamni in še kaj, pred mano Mitja, ki se dere, ajde dejmo, samo se 12min, ajde in tako naprej, verjetno polovice sploh nisem slišal J ampak še enkrat HVALA MITJA! No potem je šlo do cilja brez »problemov« ponovno v tempu okoli 3.45, vse do štadiona, ki je odličen zaključek maratona, kjer smo zadnjih 300m odtekli po ovalu. V 19.km naju je prehitel tekmovalec, ki sem ga potem gledal pred sabo vse do štadiona, kjer mi je Mitja rekel, ajde zdaj ga pa nažgi in adrenalin v meni je kar šprical v noge in zadnjih 200m popolna poezija, v popolnem šprintu mimo tega tekača (oprosti če boš kdaj tole bral, ampak je tako pasalo te ujeti in odšprintati mimo tebe J ) in skozi cilj s še zadnjimi atomi moči. In po ciljni črti sem se lahko samo še ulegel na vse štiri in lovil sapo. In potem sladek občutek, da sem dosegel svojo mejo v tem trenutku, to pa je 1.20,35. Ja uspelo mi je. Zdaj lahko uradno zaključim to sezono in se mirno začnem resno pripravljati na novo sezono. Ja in ob tej priložnosti napovedujem Mitji, da bo imel naslednjo sezono tekmeca v teku, saj je moj cilj za naslednjo sezono odteči pol maraton v času med 1.16.00 in 1.17.00, kar pa je tudi tvoj osebni rekord Mitja (če se ne motim J ). In za konec tisto najslajše, takoj po teku, me je Mitja še zadnjič presenetil, da so se mi zasvetile oči, ko sem v njegovih rokah zagledal ledeno mrzlo PIVO, ki sem ga spil skoraj na dušek. Hvala Mitja. V posteljo sem padel že zgodaj, jutro po maratonu pa je zaznamoval glasen protest mojih nog, ki nikakor niso hotele vstati iz postelje J.
Tomi